Poletje se nikoli ne konča naenkrat. Ne zapre vrat za seboj in ne reče: zdaj je konec. Samo jutra postanejo malo hladnejša, večeri nekoliko krajši, sonce se začne prej spuščati za obzorje in nenadoma opazimo, da za odhod od doma potrebujemo jopico. Nekje vmes pospravimo kopalke, otroci se vrnejo v šolo, dopusti se končajo in življenje se počasi vrne v tisti bolj znani ritem.

Sprva se morda celo veselimo. Malo več reda, rutine, običajnega urnika. Potem pa se začne koledar polniti. Služba, šola, dejavnosti, sestanki, opravki, vožnje, obveznosti, vse tisto, kar je poleti nekako počivalo na stranskem tiru. In kar hitro se zgodi, da se tisti občutek lahkotnosti, ki smo ga morda še pred kratkim imeli nekje ob morju, v gorah, na potovanju ali preprosto doma na terasi, začne oddaljevati.

Včasih se zalotimo, da se vprašamo, kam je šel. Kam je izginil tisti občutek, ko se nam ni tako zelo mudilo, ko nismo ves čas gledali na uro, ko smo se zjutraj zbudili in ni bilo treba takoj v glavi sestaviti seznama vsega, kar moramo narediti. Kako je mogoče, da je bilo še pred kratkim vse nekoliko bolj mehko, zdaj pa smo tako hitro spet ujeti v znani tempo?

Morda zato, ker se po dopustu ne vračamo samo v službo, šolo in vsakodnevne obveznosti. Zelo hitro se vrnemo tudi v svoje stare navade, notranje stavke in avtomatizme. V tisti »samo še to naredim«, v »zdaj res nimam časa«, v »ko bom vse uredila, bom malo zadihala«. V občutek, da moramo najprej poskrbeti za vse drugo in šele potem, če kaj ostane, še zase.

In človeški um ima rad poznane poti. Tako kot voda vedno znova steče po isti strugi, tudi mi hitro zdrsnemo nazaj v način delovanja, ki ga dobro poznamo, četudi nam ne ustreza vedno najbolj.

Prav zato mi je ta čas v letu zanimiv. September in oktober nista samo meseca vračanja v rutino. Lahko sta tudi čas, ko se za trenutek ustavimo in se ne vprašamo samo, kaj vse nas čaka, ampak kako želimo skozi vse to iti.

Ne kaj vse moramo narediti, ampak kako se želimo ob tem počutiti.

To je precej drugačno vprašanje.

Morda si želimo več miru. Morda manj notranjega pritiska. Morda si želimo, da nas vsaka malenkost ne vrže iz ravnotežja, da zvečer lažje odložimo dan, da ne premlevamo stvari še dolgo potem, ko se je vse že končalo. Morda bi radi samo občutek, da svojega življenja ne dohitevamo ves čas, ampak da smo v njem tudi zares prisotni.

Poleti nam življenje včasih samo od sebe pokaže, kako malo je pravzaprav potrebno za tak občutek. Dolg zajtrk. Sprehod. Dobra knjiga. Pogovor, ki se mu nikamor ne mudi. Kava brez telefona. Večer zunaj. Morje. Gozd. Tišina. Ali preprosto trenutek, ko nihče ničesar ne pričakuje od nas.

Zanimivo je, da se dobro pogosto ne počutimo zato, ker bi naredili več, ampak ravno zato, ker si za nekaj časa dovolimo manj.

In mogoče namen dopusta ni samo v tem, da se za teden ali dva odmaknemo od svojega življenja, ampak tudi v tem, da opazimo, kaj nam v njem manjka.

Ko se vrnemo domov, seveda ne moremo živeti, kot da smo še vedno na dopustu. Obveznosti ostanejo, urniki ostanejo, otroci morajo v šolo in služba ne izgine. Lahko pa iz poletja vseeno nekaj prinesemo s seboj.

Ni treba veliko.

Morda deset minut počasnejšega jutra. Sprehod po službi. Kavo, ki jo spijemo brez gledanja v telefon. Večer, ki ga ne zapolnimo do zadnje minute. Ali pa samo majhen prostor med dvema obveznostma, ko ne hitimo takoj naprej.

To se zdijo zelo majhne stvari, vendar je naše življenje večinoma sestavljeno prav iz takšnih trenutkov. Ne živimo samo dopustov, rojstnih dni, praznikov in pomembnih dogodkov. Živimo ponedeljkova jutra, deževne srede, vožnje iz službe, čakanje pred šolo, večere doma in tiste čisto navadne minute, ki jih pogosto sploh ne opazimo. Prav tam pa se dogaja največ našega življenja.

Jesen me vedno znova spomni tudi na nekaj drugega. Narava se ne trudi ostati poletje. Drevesa se ne oklepajo vsakega lista in ne skušajo na silo ohraniti istega videza. Svetloba se spremeni, temperature padejo, barve postanejo globlje in vse se počasi začne obračati bolj navznoter.

Mi pa včasih od sebe pričakujemo, da bomo celo leto delovali enako. Enako hitro, enako učinkovito, enako polno. Kot da bi morali biti januarja, maja, avgusta in novembra ista različica sebe.

Pa nismo.

Tudi mi imamo svoje notranje letne čase. Obdobja, ko imamo več energije in želje po dogajanju, in obdobja, ko potrebujemo več miru. Čas, ko se širimo navzven, in čas, ko nas nekaj naravno vleče bolj vase.

Morda je prav zato jesen lep čas za malo iskrenosti do sebe. Ne za velike odločitve in še manj za nove sezname ciljev, ampak za preprosto vprašanje: kako sem?

Ne tisti hitri »dobro«, ki ga izrečemo skoraj avtomatično, ko nas nekdo vpraša. Ampak zares.

Kako sem? Kaj me trenutno utrudi? Česa imam preveč? Česa mi manjka? Kaj bi rada obdržala in česa mi morda ni treba več nositi s seboj?

Včasih veliko lažje pospravimo omare kot svojo notranjost. Zamenjamo poletna oblačila z jesenskimi, uredimo urnike, pripravimo šolske stvari, pospravimo teraso. Ob tem pa še naprej nosimo s seboj misli, skrbi, pritiske in stare navade, ki so postali tako domači, da jih skoraj ne opazimo več.

In morda nam ni treba čakati, da postane vsega preveč, da se začnemo ukvarjati s tem.

Ni treba, da smo na robu moči. Ni treba, da je z nami kaj narobe. Včasih preprosto začutimo, da bi radi živeli malo drugače. Z več miru. Z več zaupanja vase. Z manj potrebe po nadzoru. Z manj notranjega hrupa.

Takrat je lahko dragoceno, da se ustavimo in pogledamo nekoliko globlje vase. Tudi hipnoterapija je lahko eden od načinov, kako se za nekaj časa odmaknemo od vsakodnevnega razmišljanja in pridemo bližje tistemu mirnejšemu delu sebe. Ne zato, da bi postali nekdo drug, ampak da lažje prepoznamo vzorce, ki nas vedno znova vlečejo po istih poteh, in okrepimo tisto, česar si želimo več.

September nam pogosto govori o novih začetkih. Nova šola, nov urnik, novi načrti, nove navade. Povsod se pojavlja ideja, da bi morali nekaj začeti znova, biti bolj organizirani, bolj disciplinirani, bolj motivirani.

Meni pa se zdi, da včasih ne potrebujemo novega začetka.

Morda se moramo samo malo vrniti k sebi.

K temu, kar nam je pomembno. K temu, ob čemer lažje zadihamo. K stvarem, ki nas pomirijo. K občutku, ki smo ga morda poleti že za trenutek začutili.

In zato bi vas povabila k čisto preprosti stvari. Spomnite se enega trenutka tega poletja, ko vam je bilo zares lepo. Ni treba, da je bil poseben. Morda ste sedeli ob morju, gledali sončni zahod, pili jutranjo kavo, hodili po gozdu ali samo ležali nekje v senci.

Za trenutek se ne spomnite kraja, ampak občutka.

Kako ste se takrat počutili? Kako ste dihali? Kaj je bilo v vas drugače? Kaj je za tistih nekaj minut utihnilo?

In potem se vprašajte: kaj od tega lahko vzamem s seboj v svojo jesen?

Morda res ne moremo s seboj prinesti poletja. Lahko pa prinesemo njegov košček. Malo počasnosti. Malo lahkotnosti. Malo več sebe.

Poletje se bo umaknilo. Prišla bodo hladnejša jutra, krajši dnevi in večeri, ko bomo spet prej prižgali luči.

Morda pa lahko prav takrat prižgemo tudi kakšno majhno luč v sebi.

Samo toliko, da se spomnimo, da med vsemi stvarmi, za katere skrbimo, ne pozabimo nase.